Jana, zdaj že upokojena socialna delavka nas je pričakala na svoji kmetiji. V prijetni senci smo spili kavo in še kaj ter poklepetali o vsemogočem. Spremljalo nas je neenakomerno žuborenje studenčnice, ki je tekla v korito, zelenje, nekaj muh, … Potem pa sprehod do vrta, njive in kar težko je ne skloniti se do solate, grede bazilike in drugih vrtnin, le fižol je zrastel dovolj visoko, da lahko od blizu pogledamo, kako bogat je. Neverjetno, kako malo je treba, da nam narava da veselja do življenja. Pot domov smo malo podaljšali in si iz kombija ogledali še Kanomljo.